Ivan Cankar

7. 12. / Aina

 V bogatih kočijah se vozijo
baroni, tatjé, bankirji,
mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer,
ob nas siromakov špalirji.

Poznam te obraze, te tihe oči,
lokave, mežikujoče;
tatú, ki na čelu zapisan jim je,
izbrisati ni mogoče.

V glacé;-rokavicah se skrivajo
tatinski dolgi prsti –
da, kradli so in prešéstvali
in ubijali vse po vrsti.

In kaj je napravil pravični Bog?
Nasul jim je bogastva,
blagá in častí in odel jih povrh
še z glorijo veličastva.

Takó se vozijo tatjé
in hudó mi je siromaku,
ves truden in lačen in ves bolan
se spotikam ob vsakem koraku.

O kaj sem ti storil, pravični Bog?
Ali nisem nad tabo dvomil?
Pokaži mi v pismu zapoved svojó,
ki bi je ne bil prelomil!

Prešéstval sem in kradel sem
in ubijal – preštej vse tiste,
 ki so me ljubili; razžalil sem
in ubil njih duše čiste,

In svojo dušo, nedolžno vseo,
sem bil razžalil, oskrunil,
ubil sem jo – o dolg račun,
ki sem ti ga naračunil!

Zdaj prihajam z njim: Plačilo sém!
Kakor drugim, tako tudi meni!
Zdaj trkam na vrata: Plačilo sém,
saldiraj račun pošteni!

        Ivan Cankar, Dunajski večeri

Komentarji (0)

RSS komentarji