|
|
List iz slikovnega besednjaka
|
1. 12. / Aina
Zrasla sem med priročniki, slovarji, enciklopedijami, leksikoni, atlasi in podobno knjižno zalogo, ki sta jo starša delno podedovala že od svojih staršev. Prevladujoči jeziki so bili, odvisno od generacije, nemščina, srbohrvaščina in slovenščina, angleščina je prišla kasneje. Tudi moje boljše enciklopedije še pripadajo časom Jugoslavenskog leksikografskog zavoda Miroslav Krleža iz Zagreba, na primer Filmski leksikon, pa Likovna enciklopedija. Ali danes še kdo uporablja in kupuje enciklopedije? Jaz približno: pol – pol. Polovico polovim na spletu, polovico pa poiščem v knjigah. Nekateri leksikoni zastarajo, a v boljših izdajah so tam shranjeni podatki in formulacije večinoma tako dobro in eksaktno podane, da je Wikipedija v primerjavi z njimi še v otroškem vrtcu. Da ne govorim o risbah, skicah, reprodukcijah, zemljevidih, ki so starejši ko so, večje raritete. Med slovarji sem nedavno spet polistala po Rečniku u slikama oz. Slikovnem besednjaku, srbohrvaško in slovenskem. Risbe, ki nazorno ilustrirajo najrazličnejša področja od mode do ladjedelnice, od ptic pevk do zobne ambulante, od človeške anatomije do urejanja doma itd. Letnic nikjer, napisanih avtorjev nikjer, le v spremni besedi piše, da gre za besednjake prirejene po vzhodnonemški izdaju Verlag Enzyklopädie iz Leipziga. Po slogu gre po mojem za pozna trideseta ali zgodnja štirideseta 20. stoletja.
 |
ambientov dnevnik 
RSS komentarji