List iz edicije Galerije Škuc, začetek osemdesetih

16. 10./ Aina 

Punk je definitivno spremenil moje življenje. Konec sedemdesetih smo se začeli zgrinjati iz različnih krajev, ulic in slojev. Ker nas je bilo malo, smo hodili skupaj, da nas ne bi pretepli. Spomnim se, da mi je tudi Marko Pogačnik pravil nekaj podobnega za OHOjevce in druščino. V šestdesetih so zaradi varnosti (vedno se je našel nekdo, ki jih je hotel postriči ali pretepsti) vedno raje hodili po Ljubljani skupaj. Mislim, da se akterji punk scene še danes čutimo nekako povezani, solidarni. Večino srečujem na vsakih nekaj let, z nekaterimi sem v prijateljskih stikih, z nekaterimi delam vsak dan. To ti nekako ostane. Tisti občutek, da si na robu. In da vidiš tudi druge, ki so tam, stran od glavnega toka. 

Komentarji (0)

RSS komentarji