Morje 2010

25. 6. / Aina 

Imam dve starejši prijateljici, ki ne uporabljata računalnika in svetovnega spleta, navadne pošte, tiste ki pride v nabiralnik, pa sta zelo veseli. Seveda tiste osebne, ko se ju kdo spomni in jima pošlje kartico. Zato se potrudim in jima pišem ob najrazličnejših priložnostih. Za praznike obvezno, za rojstne dneve, priložnostno, ko se zamenja letni čas, pozdrave iz mojih izletkov in počitnic, včasih pa kar tako iz Ljubljane v Ljubljano. Izbira razglednic ima pri tem pomembno vlogo. Recimo, če najdem kak motiv, ki jima recimo pričara zanju zdaj nedostopne hribe ali morje, včasih pa izvoham kakšno originalno v lokalnem muzeju, kjer se potrudijo s kakim reprintom ali retro razglednico. Včasih, velikokrat pa ne najdeš prav ničesar. Glavno mesto je zelo dobro založeno, mnogi malo manjši kraji po Sloveniji pa sploh ne premorejo svoje razglednice (npr. Celje) ali pa sta tiste dve, ki sta na izbiro, popoln brezup v vseh pogledih.  Turkizno ozadje in kolaž 5 pomanjšanih sličic s kričečim rumenim napisom, ki so tako po fotografski kot po oblikovalski plati čisti nesporazum in revščina. Škoda. Toliko bi pa že lahko vsako mestece investiralo v svoj turizem, da si naredi spodobno razglednico z najlepšim motivom, ki ga premorejo in bi zdržala vsaj naslednjih pet let. Podobna pesem je tudi na morju. Izbira je sicer velika, naši sosedje so spretnejši v ponudbi suvenirjev, a razgledniška umetnost je očitno tudi njim tuja obrt, ki jo opravljajo domači priložnostni vseznalci. Perforirane palme, napisi v nemogočih tipografijah, kričeče barve, diletantsko oblikovanje. Kljub temu, da med nami v glavnem potujejo le še mejli in sms-i, mislim, da razglednice, kartice in voščilnice še niso za v staro šaro, ampak raritete, za katere se splača potruditi.

Komentarji (0)

RSS komentarji