5. 1. 2010 / Aina
Ljubljana je postala mesto ovir. Kamorkoli se podaš, ti zapirajo pot. Gradbišča, začasne ograje, zapore, količki, reklamne table, stojala za brezplačni dnevnik, začasni prometni znaki, kioski, korita, avtomati za mestni potniški promet kot zadnja pridobitev. Da ne omenjam dolgih nosov velikanskih avtomobilov, s katerimi se po novem vozi večina naših voznikov, ki za parkiranje zasedejo poleg označenega parkirnega mesta še kak meter kolesarske steze oziroma pločnika. In pozabljene znake gradbišč (recimo na Šmartinski 18), potem ko so delavci že pred meseci končali svoje delo. Vsi začasni znaki, ki opozarjajo voznike, so praviloma nameščeni na ali v neposredni bližini kolesarskih stez in višini kolesarskih glav. Tudi stolčki in mizice priročnih barov s strehami se vedno bolj raztegujejo čez pločnike, štacune pa se oglašujejo z velikimi trikotnimi panoji, ki jih razstavijo tako, da recimo zaprejo pol prehoda v pasažo. Na moji poti v mesto vsak dan zraste kakšen nov tujek, ki ga potem počasi vključiš v svoje gibanje, kot da je tam že od nekdaj in mora biti. Drevored ob cesti so že davno prekrile reklamne table, ki so jih nasadili, pred vsako krošnjo po eno veliko. Glavna avtobusna postaja v centru mesta je nabita s koriti, kandelabri, praznimi in grdimi izložbenimi omaricami, potniškimi postajališči z ogromnimi reklamnimi tablami, taksisti in dostavnimi vozili, pa še čim. Verjetno tisti, ki o tem odločajo, mesta sploh ne uporabljajo kot pešci, potniki mestnega prometa ali kolesarji, sicer bi bliskovito dojeli, da je hoditi po mestu Ljubljana zelo naporno, voziti se s kolesom pa smrtno nevarno.
 |
ambientov dnevnik 
RSS komentarji