6. 7. / Aina
Konjšico se te dni velikokrat omenja. Vasica visoko v zasavskih hribih mimo Litije do Renk je bila dolga leta vikend in pribežališče za slavnega dirigenta Carlosa Kleiberja in njegovo ženo Stanko, domačinko iz teh krajev, kjer sta želela biti zakonca tudi pokopana. Tako se je na malem britofu ob cerkvici sv. Jerneja prišlo zadnja leta poklonit že kar nekaj eminenc iz glasbenega sveta, pridni domačini pa so iz majhne Konjšice ustvarili nekakšno karizmatično točko srečanja in spomina na Kleberja, na njegovo glasbo, na veliko ljubezen … In tako se vsako leto ob njegovem rojstnem dnevu v začetku julija zberejo zvesti romarji kulture iz bližnje in daljne okolice in ga preživijo skupaj na spominskem koncertu na prostem med hribi. Letos še posebej, ker je bila Kleiberjeva osemdesetletnica. Dunajski filharmoniki so z Mutijem očarali v Cankarjevem domu, komorni godalni orkester Slovenske filharmonije pa je na igrišču osnovne šole Konjšica, med hribi in kapljajočimi drevesi po dežju, zaigral majhni publiki domačinov, prijateljev in sorodnikov, ki so skoraj s pobožnostjo uživali delček Kleiberjevega sveta. Zvoki Osterca, Weberna, Puccinija in Ipavca izpod rok črnih virtuozov sredi hribov, travnikov in vonjev pokošene trave, ki so ga poslušali stari in mladi in tudi kak kuža se je našel vmes, so se zdeli na trenutke skoraj kot izsek iz kake zgodbe magičnega realizma. Ne vem, če ni bilo veliko boljše kot v Cankarju. Na lični zloženki, ki jo ponudijo domačini, pa so zapisali slogan: Konjšica, kjer najdejo mir tudi veliki ljudje.
 |
ambientov dnevnik 
RSS komentarji