|
|
Duša Počkaj in Ali Raner v filmu Ples v dežju, 1961
|
19. 4. / Aina
Duša je bila kako leto očetova sošolka na arhitekturi. To je bilo preden je odšla na igralsko akademijo, kjer je bila ena prvih študentk. Spomnim se, da sva jo enkrat, oče z mano v roki, ona s cekarjem pod roko, srečala na Kongresnem trgu v Ljubljani. Nič ne vem o čem sta govorila, najbrž sem bila premajhna, samo njene zelenjave v cekarju se spomnim in da sta se na ves glas smejala. Ko je šla Duša dalje, se je oče še vedno smejal in govoril »Počkajca, Počkajca«. Vedno jo je tako omenjal. Ko sem prvič videla njen Ples v Dežju, najbrž vsaj deset let po nastanku, sem ga doživela kot popolnoma novo, neverjetno izkušnjo filma. Vse mi je bilo tako všeč: Miha Baloh, okrušene boemske špelunke Stare Ljubljane, Dušin dežni plašč, gostilna, kjer sta se dobivala, pa tista hoja v pižami mimo sprevoda pogrebcev, njen tek s kovčkom. In najbolj ona. Žalostna, hrepeneča. O novem valu takrat nisem vedela ničesar. Duša Počkaj je, o tem se velikokrat spominjajo njeni soigralci, umrla tako rekoč sredi predstave, na odru Drame, stara 58 let.
 |
ambientov dnevnik 
RSS komentarji