Prizor iz filma Rani radovi, Želimir Žilnik, 1969

17. 12. / Aina

V Kinoteki ravno teče mala retrospektiva filma noir, pri čemer so na ogled najbolj znani ameriški črni hiti od Asfaltne džungle do Bulevarja somraka  in drugih. Film noir pa niso samo ameriške kriminalke in drame iz štiridesetih in petdesetih, pravzaprav so ga v Holywood zanesli nemški in avstrijski režiserji, ki so se kalili v atmosferi nemškega ekspresionizma. Pod vplivom starih klasik je nastal v šestdesetih tudi francoski novi val, sredi šestdesetih pa se je pojavil še en zanimiv filmski črni val v jugoslovanski kinematografiji, ki ni imel dosti skupnega z ameriškim žanrom.  1967 so »izbruhnili« kar štirje ključni filmi: Skupljači perja Aleksandra Petrovića, Makavejev Ljubavni slučaj ili tragedija službenice PTT, Kad budem mrtav i beo Živojina Pavlovića in Jutro Puriše Đorđevića, ki so danes kultni dosežki časa. Poetični in surovi naturalizem, črno bela fotografija, eksterieri železniških prog in postaj, pokopališč, kamnolomov, zanemarjene periferije, izgubljenci z roba družbe, jezik slenga in dialekta, smrt,nasilje in seks kot del vsakdanje, tudi vojne drame, vse to je iniciralo tisto, kar poznamo danes kot avtorski film. Na spletu je komaj kaj najti o omenjenih režiserjih in filmih, na domačih tv programih so bodisi nezaželeni, ker prihajajo iz nekdanjega jugoslovanskega prostora  ali pa premalo »gledljivi«, da bi jih vrteli v svojem programu. So torej tam, kjer so bili že ves čas. Skriti, ne ravno v bunkerju, ampak pokopani v zavesti, ki ne mara odklonov, pa čeprav na filmskem traku, ki je že zgodovina.  

Komentarji (0)

RSS komentarji