Sedmi pečat, 1957

27. 10./ Aina
Vsak ima filme, ki ga obsedajo. Mogoče to niso tisti največji v zgodovini filma, ampak pojavili so se v našem življenju nekako v pravem trenutku. Lahko bi jih naštela več, ampak eden izmed desetih bi bil zagotovo Bergmanov Sedmi pečat, letnik 1957. Atmosfera srednjeveške Švedske, temačna pokrajina opustošena s kugo, potujoči glumači, ki se jim prikaže Marija z Jezusom, vitez (Max von Sydow) , ki se po dolgih letih vrača iz križarskih vojn in se zaplete v šahovsko igro s Smrtjo, črno bela fotografija s težkimi oblaki in silhuetami plesa smrti – vse to me je pritegnilo in me še vedno v svet, ki mi je po duši. Na sploh ves Bergmanov cikel iz petdesetih let (še Divje jagode, Deviški izvir idr.) z njegovimi poetskimi in filozofskimi filmi, veliko bolj kot psihoanalitični Bergman iz šestdesetih in sedemdesetih. In veliko raje kinotečne verzije s prasketajočim zvokom kot prečiščene digitalne različice.   

Komentarji (0)

RSS komentarji