Če si uporabnik ljubljanskega potniškega prometa, potem se srečuješ na mestnih postajah. Tam stojimo največ dijaki, penzionerji, ženske s torbami, otroci, skoraj nikoli pa ne vidiš poslovnežev, uslužbencev in generacije srednjih let (torej vseh tistih, ki se praviloma vozijo le z lastnimi avtomobili). O tem, kakšne bodo in kako bodo postavljene tiste kabine ali nadstreški na postajališčih mestnega potniškega prometa, so najbrž odločali ljudje, ki avtobusov nikoli ne uporabljajo. Zato so najlepši prostor dobile ogromne oglaševalske table izza katerih popotnik ne vidi, kdaj in kateri avtobus prihaja. Ker so »hiške« postavljene le slab meter od ceste in z zadnjo stranjo zaprte, ostane vsem potnikom, ki vstopajo in izstopajo, na razpolago le ozek pas, na katerem se preriva in izmenjuje hiteča se množica, nikakor pa se ne smeta srečati na primer dva z dežniki, s torbami ali vozičkom. Ker so glavne mestne postaje že od prej preobložene z različnimi kioski, oglasnimi tablami, kandelabri, koriti, taksisti in dostavnimi vozili, vijugamo hiteči potniki nevaren slalom med vsemi stalnimi in začasnimi ovirami in upamo, da pravočasno prisopihamo do avtobusa. Zato se večina že prej strateško namesti tik nad robom pločnika oziroma ceste, da lahko sploh opazi prihajajočo številko avtobusa in se pripravi na štart. Mrzle kovinske klopice v boksih so največkrat prazne. Neprijazne in umazane so postaje našega mesta bržkone namenjene predvsem oglaševalcem, za potnike, pešce, kolesarje in druge manjšine se naše mesto ne meni dosti. Verjetno pa se jih izza avtomobilov in izpušnih plinov niti ne vidi dobro.
 |
ambientov dnevnik 
RSS komentarji